субота, 11. октобар 2014.

Ana Porenta - PRIKAZ knjige pesama POZNAJEMO LI SE, MALINOVSKI (prevod Jure Drljepan)

BREZSMRTNA STANJA DUHA

Skozi pesniški prvenec Jagode Nikačević se na poseben, izviren, poetičen, občutljiv in
pogosto nenavaden način sprehodimo skozi zgodovino, v kateri nastopajo referenčna
imena pesnic in pesnikov, tako z vzhodnega kot zahodnega konca, dramatikov in
njihovih junakinj, slikarjev in slikark in njihovih podob, vsakdanjih navadnežev ter
neimenovanih prednikov, ki so ustvarjali še pred zapisovanjem rojstev v knjige in poimenovanjem ljudi z nam znanimi imeni.

Pesniška knjiga prinaša okruške zgodb, detaljne, pogosto večpomenske, simbolične in
bogato metaforične slike, preko katerih bralci na novo odmrzujemo zgodovino
ustvarjalnih in ustvarjenega, da bi se nam to razgalilo pri drugačni, krhkejši, osebni in
pomenljivejši luči.

Pesnici ne gre za portretiranje oseb ali povzemanje dogodkov, posveča se jim strastneje in močneje, z vživljanjem v podkožje, v srž, emocije, mišljenje, filozofijo, s katero so se je dotaknile. Osvetli jih pod presenetljivim, še neznanim kotom, da za nas zaživijo – se prižgejo kot vžigalice in zasijejo s samosvojim plamenom.

Pesniški jezik Jagode Nikačević se odlikuje tudi po razgradnji znanih besed, da bi
prišla do novih pomenov, večpomenskosti in nenavadnih jezikovnih preobratov.
Pesmim to daje posebno svežino in zagonetnost – bralca sili k raziskovanju, iskanju
skoraj skritih pomenov, čudenju ob iskrivosti in igrivosti, s katero pesnica piše.

Pesem pogosto zvočno valovi, z nizanjem notranjih rim, vokalnih sklopov zvočno poskakuje, njene podobe se razplastijo do te mere, da v njih slišimo zanimivo harmonično besedno.

Trije deli zbirke, se zdi, pomenijo tudi križarjenje po različnih zunanjih in notranjih
dimenzijah posameznega in hkrati občega. V prvem delu Epoha glacijacije je v ospredju
potovanje v časovno in krajevno bolj ali manj oddaljene svetove, menjave kož in pogosto
tudi zornega kota pesniškega subjekta – ki je kdaj moški, drugič ženska, včasih prvoosebni, nato drugoosebni pripovedovalec. Vendar je vse organsko, pristno in premišljeno, da se s pesnico brez težav prepustimo menjavi teh kož.

V drugem Ljubav znači da nešto raste se večkrat zazdi, da je v ospredju prvoosebni liski
subjekt, v aktualnem času ali potopljen v spominanje in čase svoje preteklosti. Objekti ljubezni se razprostirajo od posameznika, sveta in narave, enako pomembni so deček na kolesu, vrabec, papirnati čolnič, Burgos, freska, slikarjeva slika ali zvezde, citrusi, trave in perunike. Drugo drugemu postavljajo ogledala sprejemanja, sobivanja, lepote.

V tretjem delu Čovekov autoportret, ki se prične z namišljenim dialogom z (ne
moremo zanesljivo videti katerim) Malinovskim, nadaljuje s petimi junakinjami
Shakespearovih dram, z odzveni citatov Lajoša Kesega, z nagovori slikarja Dori,
muzi in s pesmimi vsakdanjika, prikazuje povezanost in hkrati nerazpoznavno

prepletenost resničnosti in izmišljenega. Ne moremo več razločiti med
ustvarjalcem, navdihom ali umetniškim delom ... Pojavi se vprašanje o razponu med
stanji sna in obdobji žive prisotnosti. O ledeni dobi in odleditvi, ki spominjajo na
obdobja in dogodke naših lastnih žviljenj. Vse se zazdi en sam svet, v katerem ni
ostrih meja med videnim, izrečenim, občutenim in prebranim, prisvojenim skozi
gene ali ­ dramske like. Zazdi se, da je vsak od drobcev člen v brezsmrtnem stanju

Pot do izluščitve lastne poetike je pesnico vodlila skozi branja, spremljanja in študije ikon naše kulture. Na njej odsevajo zrcala preteklosti, da se znajdemo v zanimivem kalejdoskopu, notranjem odzvenu občutljive pesniške duše, ki reinterpretira zgodovino, da bi se ji poklonila, se je znova zavedla in našla svojo pot do samouresničitve. In s pesnico to bogato pot lahko sodoživljamo tudi.

Pesmi Jagode Nikačević iz pričujoče zbirke pa delujejo tudi brez poznavanja referenčnih imen ali zgodovinskega ozadja. So globoko čuteče, sporočilne in imajo izjemno notranjo moč – bralcu prinašajo izvirno, živo, pomensko in jezikovno bogato poezijo. Ne le njena svežina, ampak tudi lepota upovedovanja nas vabijo v večkratno branje izvrstnega pesniškega prvenca.


Ana Porenta
Velike Lašče, 20. rujna 2014.



BESMRTNA STANJA DUHA
              (prevod)
Kroz pjesnički prvijenac Jagode Nikačević na poseban, izvoran, poetičan, osjećajan i često neobičan način šetamo se kroz povijest u kojoj nastupaju referentna imena pjesnikinja i pjesnika, tako s istočne kao i sa zapadne strane, dramatika i njihovih junakinja, slikara i slikarica i njihovih likova, svagdanjih običnih ljudi te neimenovanih predaka koji su stvarali još prije zapisivanja rođenja  u knjige i imenovanja ljudi nama poznatim imenima.
Pjesnička knjiga  donosi krhotine priča, detaljne, počesto višeznačne, simbolične  i metaforično bogate slike preko kojih čitaoci nanovo odleđuju povijest  stvaralaca i stvorenoga, da bi nam se to razgalilo u drugačijem, krhkijem, osobnom i značajnijem svijetlu.
Pjesnikinji nije cilj portretiranje osoba ili rezimiranje događaja, posvećuje im se strasnije i snažnije,  uživljavanjem u potkožje, u srž, emocije, mišljenje, filozofiju koje su dotaknule nju.  Osvijetli ih iz iznenađujućeg, još nepoznatog kuta, da za nas ožive – da se upale kao šibice i zasjaje svojstvenim plamenom.  
Pjesnički jezik Jagode Nikačević odlikuje se i po razgradnji znanih riječi da bi došla  do novih značenja, višeznačnosti i neobičnih jezičnih preokreta. Pjesmama to daje posebnu svježinu i zagonetnost – čitaoca tjera u istraživanja, u traženja skoro skrivenih značenja, u čuđenje  pred duhovitošću i razigranošću s kojom pjesnikinja piše. Pjesma često i zvučno zatalasa, nizanjem unutrašnjih rima i vokalnih sklopova zvučno poskakuje, njeni likovi se raslojavaju do takve mjere, da u njima začujemo zanimljivu harmoničnu orkestraciju riječi.
Tri dijela zbirke, čini se, znače i križarenje po različitim vanjskim i unutrašnjim dimenzijama pojedinačnoga i istovremeno općega. U  prvom dijelu Epoha glacijacije u prvom je planu putovanje u vremenski i pozicijski više ili manje udaljene svjetove, izmjene koža, a često i gledišta pjesničkog subjekta – koji je katkad muškarac, katkad ženska, ponekad  u prvom licu, a ponekad u drugom licu kao pripovjedač. Sve to je ipak organsko, prisno i promišljeno pa se bez poteškoća skupa s pjesnikinjom možemo prepustiti promjeni tih koža.  
U drugom Ljubav znači da nešto raste više se puta učini, da je u žiži lirski subjekt u prvom licu, u aktualnom vremenu ili utopljen u sjećanja i vremena svoje prošlosti. Objekti ljubavi sežu od pojedinca do svijeta i prirode. Jednako su značajni dječak na biciklu, vrabac, papirnati čamčić, Burgos, freska, slikareva slika ili zvijezde, citrusi, trave i perunike. Jedno drugom postavljaju ogledala prihvaćanja, suživota, ljepote.
U trećem dijelu Čovjekov autoportret, koji počinje s tobožnjim dijalogom s poljskim antropologom  Malinovskim, nastavlja s pet junakinja Šekspirovih drama, s  odjekom citata Lajoša Kesega, s obraćanjima slikara Dori, muzi i s pjesmama svagdana, prikazuje povezanost i ujedno neprepoznatljivu prepletenost stvarnosti i izmišljenoga. Ne možemo više razlučiti  između stvaraoca, nadahnuća i umjetničkog djela ... Nameće se pitanje o rasponu između stanja sna  i razdoblja žive prisutnosti,o ledenom dobu i odleđenjima koji podsjećaju na razdoblja i događaje naših vlastitih života.  Sve se pričinjava kao svijet u kojem nema oštrih granica između viđenog, izrečenog, osjetima spoznatog i pročitanog, usvojenog preko gena ili - dramskih likova. Čini se da je svaka malenkost važna karika u besmrtnom stanju stvari duha.
Put do očišćenja vlastite poetike vodila je pjesnikinju kroz čitanja, praćenja i studije ikona naše kulture. Na njoj odsijevaju zrcala prošlosti, pa se nađemo u zanimljivom kaleidoskopu, unutrašnjoj zvonjavi osjetljive pjesničke duše koja reinterpretira  povijest da bi joj se poklonila, da bi ponovo postala svjesna nje i pronašla vlastiti put do samoostvarenja. Taj bogati put možemo zajedno s pjesnikinjom doživljavati.
Pjesme Jagode Nikačević iz ove zbirke djeluju i bez poznavanja referentnih imena ili povijesne pozadine. One su duboko osjećajne, nose neku poruku i imaju posebnu unutarnju snagu –  čitaocu nude originalnu, živu, semantički i lingvistički bogatu poeziju. Ne samo njena svježina, već i ljepota artikulacije nas mame ka ponovnom čitanju ovog izvrsnog pjesničkog prvenca.


Ana Porenta
Prevod: Jure Drljepan

Нема коментара:

Постави коментар